Knjigo, ki smo jo tokrat brali, je izbral naš stanovalec, gospod Jože. Roman Dobri vojak Švejk je sicer nedokončan, a je Haškovo najbolj znano delo. Uvrščen je na seznam stotih knjig, ki so oblikovale 20. stoletje in je preveden v šestdeset jezikov.
Tokrat se je začelo že dan poprej. Odločili smo se, da bomo na eni od skupin spekli nekaj dobrot za vse stanovalce.
Marsikdo se bo našel v tej zgodbi:
»Teden dni dopusta je bilo tisto, na kar sem čakal celo leto. Z družino smo se odpravili na obalo Jadranskega morja. Spominjam se dni, ko sem sedel v stari konobi ob kozarcu vina in poslušal petje galebov. Zvok valovanja morja me je dvignil v višje sfere in mi nudil pravo sprostitev. Klapska pesem, ki se je vila po celi konobi, me je vsakič pritegnila in me spodbudila k poslušanju besedila in k petju.
Že dolgo nisem občutil vonja morja in ne slišal zvoka stare ribiške ladje, ki ja pravkar priplula v pristan. A ostali so mi lepi spomini.«
Naše drugo srečanje v domu Viharnik je imelo zanimivo temo : POKLICI. Devetošolci so letos pred pomembno odločitvijo – za kateri poklic se bodo odločili, kaj bi v življenju radi delali, katero šolo bodo zato izbrali.
Večkrat se spominjamo dni, ko smo fotografije vlagali le v albume. Velikokrat smo ujete trenutke z veseljem kazali bližnjim in na ta način obujali spomine. Neštetokrat smo se iz srca nasmejali nerodnim trenutkom ali zgolj neposrečeni modni kombinaciji. Vse te fotografije pa so ogledala naših življenj in zamrznjeni spomini, ki nosijo močno sporočilno vrednost.
V okviru svetovnega dneva delovne terapije smo našim stanovalcem skozi različne aktivnosti predstavili pomen, namen in cilj delovno - terapevtske obravnave za posameznika.
Pravijo, da kjer je kostanj, je tudi mošt. Tudi pri nas temu nismo želeli oporekati.
Viharniki se zavedamo pomembnosti gibanja in pozitivnih učinkov le tega. Zato enkrat na mesec organiziramo športno aktivnost, v kateri dopuščamo tekmovalnost, ki stanovalce še dodatno spodbudi k sodelovanju.
»Spominjam se večerov, ko sem kot otrok sedel k stari krušni peči in me je materin glas božal, ko mi je prebirala stare zgodbe. Velikokrat sem jih slišal, jih znal na pamet, pa vendarle se jih nisem zasitil. Leta so minevala in dobil sem svoje otroke. V novem stanovanju nismo imeli krušne peči a sem se vsak večer usedel na rob hčerine postelje in preden sem jo poljubil za lahko noč, prebral še eno zgodbo. Tudi moja hči se jih ni zasitila. Prosila me je, naj ji pripovedujem tiste, ki jih babica tako dobro pozna. Najbrž ni naključje, da jih tudi moja hči pripoveduje svojim otrokom. In tako od ust do ust in iz roda v rod.«
7. oktobra 2015 smo se prvič v novem šolskem letu dobili na srečanju Most besed, kjer sodelujejo stanovalci doma Viharnik in učenci devetega razreda OŠ Josipa Vandota Kranjska Gora. Že ustaljeni ekipi so se pridružili še nekateri novi stanovalci.
