»Spominjam se večerov, ko sem kot otrok sedel k stari krušni peči in me je materin glas božal, ko mi je prebirala stare zgodbe. Velikokrat sem jih slišal, jih znal na pamet, pa vendarle se jih nisem zasitil. Leta so minevala in dobil sem svoje otroke. V novem stanovanju nismo imeli krušne peči a sem se vsak večer usedel na rob hčerine postelje in preden sem jo poljubil za lahko noč, prebral še eno zgodbo. Tudi moja hči se jih ni zasitila. Prosila me je, naj ji pripovedujem tiste, ki jih babica tako dobro pozna. Najbrž ni naključje, da jih tudi moja hči pripoveduje svojim otrokom. In tako od ust do ust in iz roda v rod.«
Najbrž se vsak od vas najde v zgoraj napisanem odstavku. Mi smo se.
Zakorakali smo v jesen in približuje se nam zima. Dnevi so vse krajši in noči daljše. V Viharniku želimo našim stanovalcem z izbranimi popoldanskimi aktivnostmi polepšati večere. Skupaj s stanovalci smo se odločili, da bomo enkrat mesečno organizirali literarni večer.
Na skupini Na svoji zemlji imamo čudovit prostor, v katerem nam steklene stene dopuščajo pogled v nebo, odsev iz kamina pa nam je pričaral čarobnost, ki je bila kot nalašč za naš literarni večer. Ob pitju čaja so stanovalci poslušali glasno branje nam vsem dobro poznanega Levstikovega dela Martin Krpan. Na ta način ne lepšamo samo večerov stanovalcem ampak jih tudi spodbujamo k aktivnemu poslušanju in k aktivnemu sodelovanju pri obnovi prebranega.
Naslednji literarni večer nas bo popeljal v drug svet, v katerem liki po navadi najdejo izhod iz na videz brezizhodnih položajev, in ta nas bo spomnil, da vse to lahko naredimo tudi sami, ker, kot pravi Mali princ: "Nekateri ljudje odrastejo, nekateri pa se postarajo."
