Novice

V neposredni bližini Viharnika je vrata odprl nov zunanji vadbeni park Slovenski kozolec, ki je namenjen vsem starostnim skupinam.

Po sončnem dopoldnevu so se na nebu začeli kopičiti oblaki in vse je kazalo, da nas čaka poletna nevihta. Dež v popoldanskih urah nam je prinesel še nekaj več obiskovalcev naše tombole. Tokrat sta največ sreče imeli gospa Ivana in gospa Metka. Ostali bomo srečo iskali v mesecu avgustu.

Teden smo pričeli  z gospodinjsko aktivnostjo na skupini Samorastniki. Odločili smo se, da tokrat pripravimo sladko popoldansko malico in sicer skutino pecivo. Pridno smo zavihali rokave in vonj po domačem pecivu je že prevzel celotno skupino.

Rdeč nos, živo pisani kostumi, preveliki čevlji, drobne vragolije in nasmeh, ki se razvleče preko celega obraza, opisujejo prav posebne osebe, ki svojo energijo iz dneva v dan podarjajo malim in velikim. Vse to v želji podariti trenutke veselja in brezskrbnosti, ki omilijo bolečino in žalost. 

Prišel je čas, ko lahko rečemo, da vse tisto, kar smo posejali, sedaj tudi žanjemo.

Gospa Vida Marolt nas je tokrat v sliki in besedi odpeljala v deželo mediteranskega temperamenta. Tja kjer se občuti prepletanje kultur in običajev. V deželo kjer je dišeče cvetje, ljubeznivi domačini, kristalno čisto morje in prijetno podnebje. Ja, ta zgodba se prepleta na Malti.

Veseli nas, da se naši stanovalci z veseljem udeležijo tovrstnih potopisnih predavanj.  Človek ima celo življenje potrebo po širjenju obzorij.

Pevke ženskega pevskega zbora Lipa se, na naše veselje, rade vračajo k nam. Le kaj človeka bolj razveseli od spomina na srečne pretekle dni. Ravno pevke znajo prebuditi te spomine s petjem starih ljudskih pesmi. Kdaj človek poje? Ko je dobre volje in po večini v dobri družbi. Vse to smo imeli na današnji dan.

Zgodba gre nekako takole…

Spomin mi seže daleč nazaj, v čas, ko sem bila še majhna deklica. Spomnim se, da je bilo vroče poletje. Še sedaj se spominjam bele pikaste oblekice, ki mi je segala do kolen in tistega rdečega traku v laseh. V pesti sem stiskala  dinar, ki mi ga je mama dala za sladoled. Ko so se drugi otroci igrali, sem jaz čakala nanj. Tako dobro sem poznala tisti zvok zvonca. Svetlo modro kolo, na katerem je bil hladilnik. Otroci smo dobro poznali Janeza, sladoledarja na vasi. Tekla sem proti njemu kar so me noge nesle. Kako pomembno in težko vprašanje se mi je zdelo, ko me je vprašal, če bi čokolado ali vanilijo. Seveda bi najraje kar obe. A tisti časi so bili drugačni. »Samo ena kepico lahko« je rekla mama. In prav tista ena kepica je pustila tako lep spomin na otroštvo. Ko smo sedeli na klopi, ki jo je naredil dedek, smo čisto počasi lizali sladoled in upali, da bo ta občutek trajal večno. Včasih nam je tekel preko prstov in tudi kakšna sled je ostala na sveže oprani oblekici .

Kranjska Gora je že tretjič v znamenju slovenske in tuje filmske produkcije. Organizatorji Mednarodnega filmfesta Kranjska Gora so tudi letos  v Viharnik prinesli štiri najnovejše zgodbe iz sveta dokumentarnih in igranih filmov.

Popoldanska kavica je bila tokrat pevsko začinjena. Ponovno so nas obiskali pevci Mešanega pevskega zbora Kranjska Gora. Druženje je bilo več kot prijetno...