Zgodba gre nekako takole…
Spomin mi seže daleč nazaj, v čas, ko sem bila še majhna deklica. Spomnim se, da je bilo vroče poletje. Še sedaj se spominjam bele pikaste oblekice, ki mi je segala do kolen in tistega rdečega traku v laseh. V pesti sem stiskala dinar, ki mi ga je mama dala za sladoled. Ko so se drugi otroci igrali, sem jaz čakala nanj. Tako dobro sem poznala tisti zvok zvonca. Svetlo modro kolo, na katerem je bil hladilnik. Otroci smo dobro poznali Janeza, sladoledarja na vasi. Tekla sem proti njemu kar so me noge nesle. Kako pomembno in težko vprašanje se mi je zdelo, ko me je vprašal, če bi čokolado ali vanilijo. Seveda bi najraje kar obe. A tisti časi so bili drugačni. »Samo ena kepico lahko« je rekla mama. In prav tista ena kepica je pustila tako lep spomin na otroštvo. Ko smo sedeli na klopi, ki jo je naredil dedek, smo čisto počasi lizali sladoled in upali, da bo ta občutek trajal večno. Včasih nam je tekel preko prstov in tudi kakšna sled je ostala na sveže oprani oblekici .
Današnji časi so drugačni. Hladilne skrinje se šibijo pod težo raznovrstnih sladoledov. Kadar si zaželimo, si lahko doma iz hladilnika vzamemo kakšnega. Ni več isto. Ni več pričakovanj, ni več odločitev in ni več tistega - samo enega lahko pojem za dinar.
Po obujanju takih spominov naših stanovalcev smo v parku organizirali sladoledni piknik. In to prav takega, na katerem smo dobili samo enega za dinar.
