Rdeč nos, živo pisani kostumi, preveliki čevlji, drobne vragolije in nasmeh, ki se razvleče preko celega obraza, opisujejo prav posebne osebe, ki svojo energijo iz dneva v dan podarjajo malim in velikim. Vse to v želji podariti trenutke veselja in brezskrbnosti, ki omilijo bolečino in žalost.
Tistega jutra sta na skupino vstopila klovn in klovnesa. Ona je zelo lepa in uglajena, on pa zelo velik, z velikimi čevlji in lepo oblečen. Samo sedel sem in opazoval kaj bosta naredila. Prelepa klovnesa je zaigrala na kitaro in z ljubkim glasom zapela. Kar potegnilo me je, da sem jo spremljal iz rime v rimo. Klovn je pa zaplesal. Kako hecen je bil. Ampak moram priznati, da je bil vsak korak do konca izdelan. Kmalu smo peli in plesali prav vsi. Uf, ne smem pozabiti napisati, da sta zganjala tudi norčije. V spomin na tisti dan, smo dobili tudi rdeči nosek, ki je varno shranjen v moji sobi. Vsakič, ko mi pogled seže na tisto stran se nasmehnem, ko se spomnim, kako malo je potrebno, da je človek boljše volje.
Klovna sta hodila tudi po sobah in ustvarjala spomine pri stanovalcih, ki so tisti dan ležali v postelji. Navajen sem, da moja soseda, gospa Marija nič ne govori. Mislil sem, da nihče ne bo pristopil k njej. Kako sem se zmotil. Klovn je počepnil, gospo prijel za roko in ji zapel. Čeprav gospa ni pela zraven, sem prepričan, da ja bila vesela dotika in pesmi.
Viharnik je bil ovit v prešeren smeh, obut v prevelike čevlje in v nahrbtniku je nosil cel kup vragolij.
Zahvaljujemo se društvu Rdeči noski, da so nas razveselili s svojim obiskom. Veseli nas, da nas vodi skupni moto, da smejati se pomeni živeti.
