Viteški dan

Pozdrav ljudstvu Viharnika je namenila grofica Viharniška. 

Slovesno se je namreč obhajal poseben dan, tokrat ne samo v družini, temveč v večjem krogu povabljenih gostov. Ino kot se za poseben dan spodobi, smo en kup ljudi od blizu in daleč povabili. Z žametnim glasom je na samem pričetku ceremonije pozdravil trubadur Alen Kofol, na klaviaturah ga je spremljala Tina. Potem pa je bila naloga viharnikove spletične, da vsakega od gostov pobara, kaj so prinesli grofu Viharniškemu v dar.

Za zdravje našega ljubega grofa ino vseh dvorjanov ter ljudstva že vrsto let skrbi naša lekarnarica. Gospa so nam povedali, da se je zarana na pot podala. Še dobro, da struga Pišnice ni v času, ko bi visoka bila in je lahko brez konja, kar peš na naš grad prišla. En kup zvarkov je v ta namen namešala, grofu na čast pa prav posebno mešanico čaja, ki bode za dobro počutje tako grofa kot grofice ino vseh podanikov na gradu Viharnik poskrbel.

Iz starega belopeškega gradu, ki ga je dal zgraditi zakupnik celjskih grofov Žiga Ditrichstein, je prišla naša druga gostja, gospa Maja. Da bode naš grof zadovoljen, je gospa en kup glinenih loncev v dar pripeljala.

Z vsem spoštovanjem smo se klanjali tudi visokemu obisku iz Italije. Ako se spomnite zgodovine, boste vedeli, da so bile Slovenske dežele zaradi  turških napadov brez pomoči. Niso imele ne vojakov ne denarja. Deželni stanovi so sicer pobirali nove davke in gradili nove trdnjave, vse to pa ni dosti pomagalo. Zadnje in edino upanje je bil v tej stiski samo še papež v Rimu.

Da ostanemo združeni z rimsko cerkvijo in da tudi sosedne dežele ne pridejo v enake stiske, smo klicali na pomoč. Naše razmere so bile take, da bi popolnoma propadli, ako ne bi imeli prijateljev, ki so nas podpirali. Če bi zasedel sovražnik naše dežele, ga ne bi ovirala ne gora ne voda, da bi ne vdrl tudi v nemške in italijanske pokrajine. Bati se je bilo celo za Rim, ker so Turki po zasedbi Carigrada prišli že v kratkih letih tako daleč. 

Za voljo dobrih sosedskih odnosov sta tako na obisk prišla tudi grof in grofica grofije Attems, ki imata v lasti tudi opatijoi Mužac.

S posebnim namenom pa je bil na ta veseli dan z nami tudi red viteza Gašperja Lambergarja. Gutenberški graščak Jurij je leta 1472 zapustil službo cesarskega stotnika v Ljubljani in želel preživeti stara leta na svojem gradu pod planino Dobrčo. Ker je bil še dosti krepkega zdravja in znan kot razumen gospodar, mu je ponudil freisinški škof službo glavarja ali upravitelja škofjeloških posestev. Rad je sprejel častno ponudbo, to tembolj, ker je iz Škofje Loke precej bliže na Gutenberg kakor iz Ljubljane. Zato je lahko večkrat obiskal svojo družino.

Njegov starejši sin Gašper je dovršil pravkar eno in dvajset let. Navada je bila, da so plemiče pri teh letih proglasili za viteze. To navado je uporabil tudi Gašperjev oče Jurij. Mladi Gašper je bil za povišanje v viteza dobro pripravljen. Njegova prva vzgojiteljica mati Agneza mu je vcepila vse lepe čednosti v srce. V vzgoji jo je podpiral domači duhovnik Anton Felder, kateremu je bil Gašper iz srca vdan. Ko je nekoliko dorastel, je obiskoval ljudsko šolo v Kranju. Kranjsko mesto je imelo že v začetku 15. stoletja svoje šolsko poslopje, stoječe na trgu pred župnijsko cerkvijo. Tukaj so se mladi ljudje učili nemško čitati in pisati. Vrh tega so morali poznati temeljne nauke latinščine. Poleg navedene izobrazbe je moral biti vsak vitez izvežban v jahanju, streljanju, borjenju, lovu in plavanju. Znati je moral sukati težki meč, metati bojno kopje in krotiti konje. Pa tudi s postom in molitvijo se je moral pripravljati na viteški stan. 

Lačni iger in željni zabave so dvorjani in ljudstvo Viharnika vse do večera uživali v mečevanju vitezev, boju s kopji, tudi v lokostrelstvu so se pomerili.Obnemeli pa so vsi do zadnjega, ko so videli viteza ogenj požirati ino kot zmaj ogenj bruhati! Mlado in staro se je prepustilo glasbi in zaplesalo se je, da je bilo veselje narod gledati. 

Eno posebno nalogo pa je viteški red Gašperja Lambergerja vendarle imel ta dan. Slovesno in z vsemi častmi je v svoje vrste sprejel enega izmed prvih prebivalcev gradu Viharnik in tako je bil prisoten narod priča inavguracije.

Ljudstvo se je radovalo z grajsko družino in skoraj pozabilo, da je grof Viharniški njih gospod, kmetje pa njegovi podložniki. Neprisiljena zabava je trajala vse popoldne in še nekaj večera so morali privzeti, preden so se razšli.

Počasi in čisto neopazno pa je grad Viharnik utonil nazaj v globok sen. Sij lune je obsvetil grajsko dvorišče in tako kot so prvi sončni žarki tiho srkali jutranjo roso, so meglice odnesle šepet prejšnjega dne.

A zgodba o pogumnih vitezih, njihovih damah, mogočnih graščakih in grajskih gospa ne bo šla v pozabo. Če boste domišljiji pustili prosto pot in odprli um za nedojemljivo, potem nekoč, za devetimi gorami, mogoče znate ponovno najti vrata v to naše grajsko dvorišče…

 

Avtor slikovnega gradiva je Aleš Košir (Fruxdelux).