Tokrat smo se »na mostu« srečali na pepelično sredo, a nismo klepetali o maskah in pustnih dogodivščinah, pač pa smo urico posvetili velikemu slovenskemu pesniku – Francetu Prešernu.
Na začetku sem gospe spodbudila k razmisleku, kako so Prešerna obravnavali v šoli. Povedale so, da nič kaj pretirano spoštljivo, spomnile so se posameznih pesmi, ki so jih morale znati na pamet. Zato smo se najprej pogovarjali o Prešernovem življenju, o njegovih prelomnicah in o umetniški veličini.
V nadaljevanju smo učenci in jaz recitirali nekaj njegovih pesmi, in všeč nam je bilo, ko so se gospe ob poslušanju spomnile besedil in jih glasno govorile z nami.
Nato so devetošolci predstavili delček predstave, ki smo jo ob kulturnem prazniku imeli na naši šoli. Tema je bila »prepir« med znanostjo in umetnostjo. Tako so gospe lahko spoznale umetnike: Prešerna, Merlin Monroo in Picassa, od znanstvenikov pa Darwina, Galileja in Newtna. Na koncu ob pojavi J. V. Valvazorja ugotovijo, da sta znanost in umetnost neločljivo povezani.
Potem smo klepetali o blagodejnih učinkih umetnosti in gospe so pohvalile, da je za umetniške dogodke v njihovem domu lepo poskrbljeno, seveda pa bi si nekatere želele še več vrhunskosti med izvajalci.
Na koncu sem gospem prebrala še Povodnega moža in Turjaško Rozamundo ter jim povedala nekaj o zapletenosti zgradbe teh dveh pesmi. Pokazala sem jim tudi faksimile Prešernovega rokopisa Poezij. Gospa Mira je bila zelo navdušena nad njim in opazila sem, da jo je Prešernova poezija prav prevzela. Tudi ostale udeleženke so povedale, da so vesele razlage, saj je v šoli niso bile deležne, oziroma jo pri teh letih in s temi izkušnjami šele lahko v celoti dojamejo.
Spet smo odšli iz Viharnika bogatejši za lepo izkušnjo, mladi ponosni, da so pokazali starejšim svojo zrelost in znanje, gospe pa s ponosom, da so pri teh letih pripravljene slišati še kaj novega, in da lahko na kultiviran način pokažejo svojo razgledanost in širino znanja.
Hvala za pogostitev s čajem in piškoti.
Katarina Kejžar