Martinovo, praznik še iz poganskih časov, v smislu zahvale za dobro letino. Med pokristjanjevanjem praznika niso odpravili, ampak so ga posvetili čaščenju sv. Martina, škofa z ozemlja današnje Madžarske.
Ko pa je Martinovo vstopilo k nam, je avla Doma Viharnik postala pretesna za vso dobro voljo, dobrote in sproščen klepet. Stanovalci in zaposleni smo se uglašeno posvetili praznovanju. Ob pečenem kostanju, moštu ter raznovrstnim slaščicam smo poslušali harmonikarja Boža in sledili voditeljici Darinki. Oba sta že naša, prava viharnika, ki z nami skupaj kljubujeta turobnim novembrskim dnem ter vsem pojavom, ki nas klešejo. Znata, tako kot mi, uživati v drobnih stvareh. Prepevali smo stare ljudske pesmi, pesmi povojnega obdobja s toliko žara in zavzetosti, ki jo premorejo le ljudje, ki so to obdobje okusili. Presenečeni smo ugotovili, da je med nami veliko plesalcev, ki se ob vabečih zvokih harmonike še zavrtijo prav tako kot nekdaj, mogoče malo počasneje, a nič manj čuteče. In ob vsem tem ne moremo mimo dejstva, ki kar vpije iz nas. Stanovalci Doma Viharnik in zaposleni smo ljudje, ki se še daleč ne strinjamo s stereotipi, da starejši manj zmorejo, da jim moči pešajo… Ne, ni res! Smo ljudje, ki smo manj in ljudje, ki smo dalj časa na zemlji. Željni uživanja vsega lepega, naj bo ples, petje, karkoli že. Martinovanje v Domu Viharnik je bilo prav odraz tega, veselja, zadovoljstva, ko se ustavi čas.
Hvaležni smo za trenutke, ki smo jih poklonili eden drugemu. Hvaležni stanovalcem, g. Božu in ge. Darinki, zaposlenim in sv. Martinu.
Ob odhodu je na mizah ostalo nekaj kozarcev sladkega mošta, za sv. Martina, da ga spremeni v vino.
