Naše drugo srečanje na urici Most iz besed, kjer v domu Viharnik povezujemo razmišljanja, spomine, ideje, kjer klepetamo, se smejimo, čudimo, poslušamo drug drugega in na ta način gradimo most med mlajšo in starejšo generacijo ljudi, je bilo spet zelo zanimivo.
Začeli smo ga s kratko vizualizacijo, kjer smo poskušali videti pesem in prepoznati, o čem govori. Gospa Marija je veselo povedala, da njena govori o zakrivljeni palici, ena izmed pesmi naj bi pripovedovala o zeleni pokrajini, druga o Triglavu, ena gospa je omenila, da njena govori o dveh ljudeh - kako skrivnostno!
Nato so si gospe iz vreče izbrale vsaka svoj kamen. Pesem Neže Maurer, ki sem jo izbrala za začetek, je namreč govorila prav o kamenčku:
Živel nekoč je kamenček,
pred tisoč leti se mi zdi …
Živel je … in pomislite,
še zdaj živi …
Zdaj je pri meni v rdeči skledi,
okrogel, bel na dnu čemi.
Ko vse potihne mi razlaga,
kako se tisoč let živi.
Nato so osmošolci povedali kratke ljudske pesmi, ki so gospe spomnile na tiste verze, ki jih znajo na pamet.
Potem smo se posvetili »zvezdi« pesniškega popoldneva, gospe Manci. Ko nam je na prvem srečanju omenila, da zapisuje in tudi piše pesmi, nismo vedeli, kakšno bogastvo verzov se skriva v njenem spominu. Prav neverjetno, kako gospa pri svojih 97 letih z neverjetno lahkotnostjo in bistrostjo recitira krajše in daljše pesmi, od Simona Jenka, do Prešerna, od verzov s spominskih plošč do ljudskih besedil. Pravi, da ponoči velikokrat premišljuje o tem, kar je videla in slišala v dnevnih novicah in ob tem se ji utrnejo pesmi, ki jih podnevi skrbno zapisuje v zvezek. Prav ob enem zadnjih obiskov ji je vnukinja vzela njen popisan zvezek, zato se je gospa Manca do našega srečanja že potrudila s povsem novimi zapisi pesmi.
Vsega spoštovanja vredna gospa je v naših očeh rastla iz minute v minuto, ko se je ob pripovedovanju ene pesmi domislila že druge. Povsem skromno nam je kar mimogrede povedala pesem, ki jo je kot 15-letna deklica povedala navesti, ki je prišla »za tamlado » k hiši, v kateri je bila gospa Manca takrat v službi za deklo. Takole lepe verze nam je kot za šalo zrecitirala 82 let kasneje:
Pozdravljena nevesta ob strani ženina,
da v novem domu srečna, zdrava bi bila.
Ko danes te vroča ljubezen veže z njim,
ne pozabi, da ljubezen najslajši je trpin.
Za srečo in veseljem težave pridejo,
Pa nikar se jih ne ustraši,
saj same odidejo.
V zvezku, kamor si gospa Manca zapisuje pesmi, in mi ga je prijazno posodila, so z njeno zelo lično pisavo (skromno pove, da piše in bere brez očal!), napisani tudi verzi o triglavskem župniku Jakobu Aljažu, za katere gospa Manca dobro ve, kje so napisani, in nam pove, da je nekoč bila na Šmarni gori, kjer jih je prebrala.
Pohvale gospe Manci so prihajale prav od vseh, ki smo bili v tem popoldnevu v domu Viharnik zbrani na urici druženja med mlajšimi in starejšimi ljubitelji lepe besede.
Občudovali smo njen neverjeten spomin in njeno voljo, da pri svojih letih premore toliko energije, da ustvarja neprecenljiv zapis za njene otroke, vnuke in ostale ljubitelje pesniških verzov, ki se od osebe, kakršna je gospa Manca, marsikaj lahko naučimo.
Moji osmošolci, ki so pripravljeni v svojem prostem času obiskovati mesečne urice v domu Viharnik, so si na tem pesniškem popoldnevu pridobili izjemno izkušnjo prav po zaslugi gospe Mance in njenega recitiranja pesmi. Videli so, da učenje pesmi na pamet pripomore k ohranjanju bistrosti uma v pozni starosti, da imajo ljudje, kakršna je gospa Manca, neverjetno veliko energije (včasih več od mladih ljudi), da ljubezen do pesništva koristno lahko zapolnjuje prosti čas, da so ljudje, ki si znajo osmisliti vsak trenutek svojega življenja, vredni vsega spoštovanja.
Zato gospe Manci želimo še obilo zapisov iz njenega izjemnega spomina in ji sporočamo, da jo izjemno občudujemo.
Verzi, ki jih je napisal pokojni pesnik Tone Pavček, so kot nalašč ustvarjeni za to gospo:
Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE in da s sveta odganjaš – SENCE.
Gospa Manca je veliko SONCE!
Naše drugo srečanje smo končali ob piškotkih in malinovcu, ki jih je prijazno pripravila gospa Elvisa ter ob misli na našem naslednjem srečanju, ki bo že v prazničnem decembru.
Zapisala: Katarina Kejžar
