Prihajajoči Prešernov dan smo tokrat obeležili na malo drugačen način.
Vrnili smo se v 19. stoletje, ko je na kranjskih ulicah bilo možno srečati dr. Franceta Prešerna. V njegovih mislih pa je bila Primičeva Julija, kateri je posvetil veliko prostora v svojih delih. Dolga leta je bila navdih za njegove ljubezenske pesmi in nekaj najlepših ji je tudi posvetil.
Ker je poleg literature tudi glasba umetnost, smo malo pobrskali po zgodovini in ugotovili, da so dve stoletji nazaj na ulicah nastopali ljudje, ki so vrteli ročico na romantični pojoči škatli. To škatlo na kolesih danes vsi poznamo pod imenom lajna.
Dogajalo se je na gospodinjskih skupinah našega Doma…
Na skupino je vstopila zgovorna kranjska ženička Francka, ki je na dolgo razlagala o sosedu Francetu. Ves čas je hvalila njegova dela, a ker ni mogla iz svoje kože, je še na hitro dodala, da ga večkrat sreča v sosednji oštariji. Kaj več ni hotela povedati ali pa ni utegnila. Kar nekaj krepkih pa je padlo na račun Julije iz Ljubljane. Ves čas se je spraševala, kako je možno, da ga noče vzet za svojega in si je raje izbrala drugega. Francka, ki je v Kranju in okolici znana kot prava klepetulja, je imela pripravljenih še veliko »tafrišnih« informacij in sama sreča je bila, da je kmalu vstopila gospa Alja, ki je s čarobnim zvokom lajne stanovalce »rešila« pred vaškimi trači.
Francka pa se ni pustila dolgo motiti. Razlagala je še malo o prijateljih Matiji Čopu in Andreju Smoletu. Brez besed pa je ostala, ko sta vstopila dr. France Prešeren in njegova največja ljubezen, Julija.
France Prešeren je izkazal ljubezen svoji Juliji s pesmijo Pod oknam.
»Luna sije,
kladvo bije
trudne, pozne ure že;
préd neznane
srčne rane
meni spati ne pusté.
Primičeva Julija je odgovorila z verzom iz Povodnega moža, ki ga je malo priredila sebi v prid.
»Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele,
al lepši od mene bilo ni nobene,
nobene očem bilo bolj zaželene
ob času mene cvetja dekleta ne žene. -
Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla,
narlepši iz deklic sem jaz bila.«
Ker pa Francka ve, da ima vsaka palica dva konca, je nadaljevala:
»Je znala obljúbit, je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat, bit staršim prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
možake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.«
Seveda pa je Francka prinesla informacije tudi od drugih sosed. Po Kranju so krožile govorice, da ga Julija ni marala, ker je bil France »Gorenc.«
Dr. France Prešeren je bil rojen v Vrbi in nam je s pesmijo O Vrba tudi sam to povedal.
Julija pa nikakor ni ostala dolžna Francki. Preden je odšla, ji je zabrusila »Le čevlje sodi naj Kopitar!«
Na malo humoren, a hkrati spoštljiv način, smo obeležili prihajajoči kulturni praznik. Skozi igro in recitale znanih Prešernovih pesmi je bilo ustvarjeno prijetno vzdušje.
Zahvaljujemo se gospe Alji za čudovit glasbeni vložek, ki je popestril dogodek in nas vrnil dve stoletji nazaj. Zahvala gre tudi naši prostovoljki gospe Darinki, ki že leta raznaša vaške govorice po Domu in s tem riše nasmehe na obraze naših stanovalcev.
Prav posebna zahvala pa gre našemu stanovalcu gospodu Stanetu, ki se je za eno dopoldne vživel v vlogo Dr. Franceta Prešerna in nalogo izpeljal več kot odlično.
Kakšen utrip je bilo čutiti, ko se ob spremljavi lajne združijo stanovalec, prostovoljka in zaposlena, pa si oglejte na spodnjih fotografijah. Preplet poezije in glasbe se je izkazal za uspešnega, če lahko sodimo po odzivu stanovalcev.
