Živimo v svetu, kjer vse, kar je živo, valovi. Vsaka vibracija je zvok. Ni ravni, ki se je zvok ne bi dotaknil. Vsepovsod okrog nas je zvok. Pa naj bo tisti, ki nam boža dušo ali tisti, ki nam brni v glavi.
Vsi poznamo blagodejne učinke, ki nam jih ponuja narava. Tako petje ptičkov, kot zvok subtilne narave, čeprav ga niti ne slišimo, deluje na nas kot blagodejna zvočna kopel, ki nas obnavlja.
Zvok ima svojo valovno dolžino, frekvenco in moč. Odrasli slišimo določen razpon valovanja, otroci nekoliko širšega, medtem ko živali slišijo veliko več zvokov. Prodre zelo globoko, v celice, organe, tkiva, mišice in sprošča.
Mi se tokrat nismo sproščali nekje ob potoku ali v borovem gozdu temveč smo v Dom povabili gospo Mino, ki nam je priredila pravo zvočno popotovanje z gongom, tako imenovanim didgeridoojom, tibetansko pojočo posodo, bobni, šrutijem, kristalno skledo in trobečo morsko školjko. Priznamo, da smo za nekatera glasbila slišali prvič, a sedaj vemo, zakaj jih stari Tibetanci uporabljajo že najmanj dva tisoč let. Vidno umirjeni in sproščeni smo se odločili, da gospo Mino še kdaj povabimo med nas.
