"Odzvala sem se vabilu, čeprav se v ožji družini za enkrat še nisem srečala s pojavom demence. Mogoče pa je "začetek demence" pri moji mami (pozabljanje imen, tudi nekaterih ljudi, dogodkov,...).
Spremljala pa sem soseda in hitro napredovanje te bolezni, zraven pa obup, včasih očitanje, jezo, skrb, razočaranje,... svojcev. Kako rada bi jim pomagala, pa nisem prav nič vedela kako postopati.
Z zanimenjem sem poslušala gospo Jano Dragar pa tudi gospo Karmen Romih. Marsikaj sem izvedela predvsem pa spoznala, da moraš demenco in s tem povezano spreminjanje človeka, lahko bi rekla njegove osebnosti, sprejeti, čeprav težko. Ne obsojati sebe oziroma svojcev, niti človeka z demenco. Kar pa sem si najbolj zapomnila - pustiti človeku dostojanstvo.
Všeč mi je bila izmenjava mnenj, izkušenj ljudi, ki se s tem že srečujejo. Taka in podobna srečanja so zanimiva, poučna in se jih bom še udeleževala."
