"... Dedek še živi v domu starejših občanov, vrta pa že zdavnaj ni več. Umrl je. Pokopali so ga. Pa ne v zemljo, ampak v beton. Cvetlice so potrgali, travo pokosili, drevesa posekali. Domače živali, krave in koze, konji in ovni, kokoši in purmani, pa so šle po svetu s trebuhom za kruhom. Dedkov svet oživi vsako soboto v mesecu, ko pridemo k dedku k na obisk. Tedaj se cvetlice razcvetijo, drevesa v hipu zrastejo, trava ozeleni, domače živali od račk do konjev pridejo z vseh štirih strani sveta in poslušajo dedka, kako pripoveduje o dobrih, starih časih, ko je bil okoli sleherne hiše vrt. Kako zanimivo zna dedek pripovedovati. O ulicah, ki so bile vedno prazne. Nikjer ni bilo nobenega avtomobila, le kakšna kočija, v katero sta bila vprežena dva kot dimnikar črna vranca, se je prav počasi guncala mimo redkih pešcev, ki so bili seveda urnejši od nje. Onkraj ceste so rasle jablane, na katerih so visela tako okrogla jabolka, da so se kar sama kotalikala v žepe otrok. Dedek ima zelo zanesljiv spomin. Če bi bil pozabljiv, tako kot sem na primer jaz, ne bi nikoli ničesar izvedela o vrtovih okrog hiš. Dedek je obljubil, da mi bo podaril vrt, ko nas bo za vedno zapustil. »Deklič, ti boš moj dedič,« mi je rekel. »Zapustil ti bom vse, kar imam, tudi vrt. Bojim se le, da se bo moj vrt v tvojem luknjičastem spominu izgubil, padel bo v največjo luknjo in izginil za vedno...« Ampak to se ne more zgoditi, ker sem dedkov vrt vtaknila v pravljico, kjer bo ostal svež, kot bi ga shranila v hladilnik..."
Projekt "Garklc" je s slavnostno predajo iz rok Občine Kranjska Gora in Biotehniškega centra Naklo v roke Domu Viharnik dobil svoj epilog. A zgolj na papirju. Dejstvo je, da je za viharniški garklc to le prvo poglavje v zgodbi. Zaposleni in stanovalci bodo sedaj namreč morali zavihati rokave in dokazati, da so vrtičku več kot kos.
Z znanjem, ki so ga osvojili tekom delavnic preko cele zime, bodo ohranjali življenje rastlin, zasajenih v visoke grede. Z metodo "zelene" delovne terapije se bo še naprej spodbujalo medgeneracijsko sodelovanje med stanovalci in dijaki BC Naklo ter učenci OŠ Josipa Vandota Kranjska Gora. Svojo uporabno vrednost pa bo projekt pridobil tudi skozi oblikovan priročnik za delovne terapevte, ki bo služil za uvajanje dvignjenih gred in hotelov za koristne organizme v delovno terapijo.
Da je iz majhnega zraslo veliko in da je ideja iz papirja prešla v življenje, se gre zahvaliti številnim, ki so sodelovali v projektu: najprej zaposlenim v Biotehniškemu centru Naklo, ki so nas vzeli pod okrilje projekta in v nas videli potencial: Urški Kleč za koordinacijo in razumevanje naših želja in potreb, Petru Ribiču in Mariji Gregori za posredovanja znanja in strokovno pomoč. Zahvala gre tudi kolegicam v Domu starejših občanov Naklo. Ekipa, ki se je oblikovala za potrebe projekta Graklc v taboru Naklo in taboru Viharnik, se je združila v zmagovalen tim. Vezi, ki so se stkale tekom našega skupnega dela, so neprecenljiva popotnica za v bodoče. Hvala tudi Občini Kranjska Gora, ker ima posluh in željo za sodelovanje in povezovanje na lokalnem nivoju. Tudi OŠ Kranjska Gora ne gre pozabiti, šolarji so tisti, ki so sodelovanje žlahtno obarvali in mu dali medgeneracijski pomen. Prav vsak zaposleni v Viharniku je po svojih najboljših močeh v garklc posadil del sebe. Hvala tudi vodstvu doma - ker trdno stoji za nami, nam vliva pogum in verjame tako v nas kot tudi v projekte, ki jih želimo iz papirja preliti v življenje.
In nenazadnje hvala našim stanovalcem. Ste naša oporna točka, neprecenljiv vir informacij, naš najljubši kritik in naš navdih.
In kaj na vse skupaj pravi naš dedek?
… "Spominjam se, ko sem bosih nog tekal naokrog in mi je jutranja rosa nežno bežala med prsti. petje ptic in žuborenje potoka sta bila moja himna. Tekanje za kozami in preganjanje kokoši je bil moj vsakdan. Vse ena sama ravan in zeleno, zeleno, do koder je seglo oko.
Danes je tvoja dlan mehko v moji. Redko še grem na zeleno polje, a ko na počivalniku zaprem oči, ponovno slišim žuborenje potoka in petje ptic. Misli švignejo v čas, ko so bile ulice prazne in se je sem in tja slišal topot kopit vrancev, vpreženih v star voz… Zdaj pa me pelji deklič… naj sedem v garklc… naj me spet obkroži zeleno, zeleno, do koder bo seglo oko…
"Kdor zaseje garklc, zaseje ljubezen." Vodilna misel v projektu nas bo vodila tudi v prihodnje in prepričani smo, da bo takih zgodb o uspehu v Viharniku še več.
