»Jaz pa pojdem na Gorenjsko«.
»Pojdem na Štajersko«.
»Po Koroškem po Kranjskem že ajda zori«.
To so vrstice ljudskih pesmi, ki vsakodnevno odmevajo v našem domu. Naši stanovalci prihajajo iz cele Slovenije. Prav vsi se strinjamo, da je vsepovsod lepo a doma je najlepše. Slovenija je ena tistih dežel, ki premorejo lepoto gora, morja, nižin, dobro hrano in je predvsem dežela srčnih ljudi.
Ker smo želeli našim stanovalcem predstaviti vse te lepote, smo organizirali slovenski teden. Skozi potopisna predavanja, folkloro, pesem, običaje so imeli možnost spoznati sleherni košček naše dežele. Naša kuharska ekipa pa je poskrbela, da smo jedli avtohtono hrano določene pokrajine.
Začeli smo seveda z Gorenjsko. Gospa Metka Kern nam je skozi sliko in besedo predstavila naše visokogorske bisere. Med stanovalci je bilo zelo čustveno. Slike so jih vrnile v preteklost in obudile tiste lepe občutke, povezane z našimi hribi. Pravo gorenjsko vzdušje pa so pričarali učenci Glasbene šole, ki so pošteno razvlekli meh harmonike in zaigrali znane Avsenikove napeve. V popoldanskem času je po hiši krožil strumen korak, melodija harmonike in skupinski čar usklajenosti. Folklorna skupina Dovje je dodala dnevu tisto piko na i.
Naslednji dan nam je gospa Vida Marolt predstavila lepote Koroške. Lepot nismo iskali v veličastnih momentih, temveč v drobnih dragocenostih, ki sta jih izoblikovala narava in človek, družno ali pa vsak zase. Gospa Vida je poskrbela, da smo imeli priložnost pokusiti pravi koroški sadni kruh in mošt.
V sredo smo se na skupini Deseti brat odpravili v Prekmurje. Pripravili smo prave prekmurske hlebčke. Pomerili smo se v kvizu, ki nam je iz vprašanja v vprašanje odkrival značilnosti prekmurskega sveta. Naši stanovalki, ki sta živeli na tistem področju, sta nam prikazali v dialogu, kaj pomeni »gučati«. V ozadju nam je ves čas prepeval gospod s črno kitaro - Vlado Kreslin.
Štajerska je bila zelo gurmansko obarvana. Pripravili smo tradicionalno sladico, ki nam je pošteno teknila.
Naš slovenski teden smo zaključili s Primorsko. S severa Primorske so prišla Kanomeljska dekleta iz Idrije. Skozi dialekt, pesem, ples in ročne spretnosti so nas odpeljale v malo toplejši del Slovenije. Naučile so nas pripraviti prave idrijske žlikrofe in pokazale, zakaj idrijska čipka slovi po celem svetu.
Teden je bil zelo naporen pa vendar del neprecenljive zgodbe, ki je zapisana z velikimi črkami v različnih narečjih, z različnimi barvami in okusi, s pridihom hudomušnosti in igrivosti ter s poučnim zaključkom.
