..." V 19. stoletju so izdelali prvo kolo, ki je bilo samostojno prevozno sredstvo, imenovano dvokolesnik. Na začetku ni imelo ne pedal ne balance, poganjali pa so ga z odrivom noge. Od lesenega dvokolesnika se je s časoma presedlalo na kolo s kovinskim ogrodjem. Kolesa pa danes še zdaleč niso več takšna, kakršne si jih spominjam jaz"…
Tako nas je na popotovanje nazaj v preteklost popeljala naša stanovalka, gospa Miroslava. Peti sejem treh dežel je bil letos obarvan nekoliko drugače. Odločili smo se, da tri meje tokrat oblečemo v tri generacije. Sprehodili smo se skozi čas in odkrili mnogo zanimivosti o predmetu, ki se vozi na dveh kolesih.
Vrnimo se na začetek naše poti, približno okoli leta 1800. Ceste so povečini povsod zaprašene, po njih se sprehajajo po zadnji modi oblečene gospe. V pozdrav z glav odkrivajo klobuke in se jim priklanjajo galantni gospodje. Na vogalu ulice pa stojijo štirje postavni fantje, ki vremenu in času kljubujejo na prav poseben način. Dobra volja potrebuje le nekoga, ki jo zna širiti s srcem in ansambel Suha špaga so temu dokaz. Z zanimivim izborom inštrumenotov in kar nekaj svojimi prigodami so začinili dogodek na hudomušen način.
So spremljevalci in prijatelji društva Rovtarjev, kolesarjev, ki zase pravijo, da to počnejo še "po starem". V poplavi starih koles sami namreč vozijo le taka, ki štejejo več kot zavidljivih 50 let. Ljubitelji starodobnikov so se med stanovalce in obiskovalce doma v park zapeljali na svojih čudovitih kolesih. In imeli smo kaj videti. Vratolomna vožnja na starem dvokolesniku je vsem prisotnim jemala dih. Vzdihljaje občudovanja pa so požele tudi elegentno oblečene dame, ki so z vožnjo na tako imenovanih torpedih, s košarico na balanci in senčnikom v roki, pustile na vseh prisotnih ravno tako močan vtis. Pustili smo se poučiti tudi o tem, kaj vse spada med obvezno in dodatno opremo starodobnega kolesarja, kaj narediti v primeru, ko je guma fuč, slišali pa smo tudi, da lastnik starodobnika, g. Tavčar, drži prav poseben rekord. Na omenjenem kolesu je namreč naredil že neverjetnih 3.800 kilometrov.
Svojevrsten in zavidanja vreden podatek pa sta nam posredovala tudi zakonca Meglič, ki sta zbrane prišla pozdravit v suknji, stari več kot 150 let! Ljubiteljska zbiralca starih oblačil in starih koles, sta bila prijetna sogovornika tudi na temo starih smuči. Te namreč pozimi zamenjata za kolesa in tudi po snegu šibata "na star način".
Iz leta 1800 smo na dveh kolesih nato počasi prisopihali v čas, ko smo na dvoriščih kraljevala dekleta na ponijih in fantje, ki so tekmovali z bmx-i in dirkalnimi kolesi. To je bil tudi čas, ko so se po cestah vozile stoenke in fičkoti, otroci pa smo se naokoli podili brezskrbno in brez čelad. Miličniki nas niso kaznovali vsakič, ko smo cesto prečkali tam, kjer ni bilo prehoda za pešce, kolesarske steze pa so bile le nobel pojem iz leksikona.
Ob pogledu na današnjo bando, ki se je odpravla na »tur de viharnikovo dvorišče«, se zavemo, da je bil čas našega otroštva čas brezskrbnosti od zore do mraka. Zakaj? Zato, ker mama ni vedno dvakrat preverila, če imamo čelado dobro zapeto, ker so bili ščitniki nekaj, kar je uporabljal le Cveto Pretnar pri hokeju in ker so bili čevlji na kolesih prizor iz znanstveno fantastičnega stripa ali filma po televiziji.
Med naše stanovalce so se namreč zapodili tudi naši najmlajši. S svojo prisrčnostjo, hudomušnostjo in hitrostjo so poskrbeli, da se je vsem prisotnim nekoliko pospešil srčni utrip. A smo hitro povedali, da ne grmi in ne prihaja tornado, pa tudi mit o letečih čevljih in lesenih skirojih smo kmalu ovrgli. Naši otroci so generacija bajkerjev, rolarjev in kotalkarjev z vso možno dodatno opremo… in še kako radi pridejo v Viharnik na obisk.
Tako. Privijugali smo do konca. Skozi spomine na čudovito preteklost. Mimo čudovite muzejske zbirke koles, do deklet in fantov, ki so jim bila potolčena kolena in popraskani komolci od padcev sinonim za hrabrost in medalja za pogum. Do generacije X, ki se vozi s kolesi na električni pogon, sprehaja v čevljih na kolesih in zganja norčije oblečena v opremi, ki spominja na tisto, v kateri so storili prve korake na luni. Kakorkoli že, dejstvo ostaja nespremenjeno: kolesja časa se ustaviti ne da. Prav pa je, da v trenutkih kot je današnji, vsaj za hip pritisnemo na zavoro.
In na zavoro so tega dne pritisnili ravno naši najmlajši. Stanovalcem in prisotnim so ob slovesu povedali:
"Res smo še vsi mlečnozobi a vendarle dovolj veliki, da si upamo življenje zajemati z veliko žlico. Vsem ščitnikom in čeladam navkljub se zavedamo, da brez modrosti in nasvetov naših dedkov in babic ne bi prikolesarili prav daleč. Zavedamo pa se tudi, da brez poguma in hrabrega srca tudi ščitniki in čelada ne bi služili kaj dosti. Zato nam danes prisluhnite tudi vi, dedki in babice. Dovolite, da vas opomnimo, da je življenje kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati. Obljubite nam, da boste z enakim veseljem, kot ste nas danes poslušali, vsak na svoj način kolesarili svoji sreči nasproti. Mi mlečnozobi vam za konec želimo le eno: SREČNO IN ZDRAVO VOŽNJO!"
Na svidenje torej ob letu osorej!
Prispevek lokalne televizije ATM TV si lahko ogledate od 5:55 minute dalje tukaj.
