Zapadal je prvi sneg in ni pobelil samo sosednji breg temveč je snežinke prineslo vse do naših oken.
Na skupini Povest o dobrih ljudeh smo se odločili, da je čas ravno primeren, da iz pečice kaj zadiši. Ko se je pecivo peklo, smo se v mislih vrnili v čas otroštva. Prav zanimivo je bilo poslušati zgodbe, ki so jih pripovedovali naši stanovalci.
Gospa Jožefa je pripovedovala, kako je bilo včasih več snega. Govorila je o tem, kako so v šolo hodili peš in so domov prišli čisto premraženi. Najraje je potem posedela ob stari krušni peči.
Gospa Julka je opisovala dogodke, ki so povezani s smučanjem. »Ja, včasih smo si na noge privezali kar dile«, je rekla.
Gospod Tone se je spominjal, kako je kot otrok gledal skozi okno in opazoval snežinke. Rad je imel belo pokrajino. Spomni se kolikokrat je bil premražen do kosti, a ga niti mraz ni pregnal v hišo.
Vsi smo se strinjali, da je za otroke sneg prava čarovnija in zimske radosti pustijo sled za celo življenje. Malo manj so zadovoljni tisti, ki hodijo v službo in jim sneg povzroča prave preglavice. In ker se Zemlja vrti in je življenje krog, so naši stanovalci zopet prišli do točke, ko jih bele snežinke zelo razveselijo.
Prvi sneg smo si prinesli v notranjost skupine in kar na mizi izdelali sneženega moža.
Ravno prav premraženi smo si vzeli čas in pojedli slastno pecivo.
