Razvojna agencija zgornje Gorenjske za občino Kranjska Gora izvaja projekt »Nazaj k naravi«. V sklopu projekta so pripravili nagradni natečaj za vse občane Kranjske Gore. Gre za natečaj recikliranja in ponovne uporabe izdelka – izbrali bodo najbolj inovativno recikliran izdelek iz odpadnega oziroma neuporabnega materiala. Mi smo se na natečaj prijavili s posebno zgodbo.
Skozi čas spletemo različne zgodbe in večina od njih se začne z besedama nekoč ali včasih. Kljub temu smo želeli ustvariti nekaj, kar se bo začelo z danes in bo hkrati nosilo korenine preteklosti.
Projekt nas je povezal v manjšo skupino, katera je dobila priložnost združiti moči in ideje. Pod našimi prsti je nastalo nekaj unikatnih izdelkov, ki nosijo posebno zgodbo. Stanovalke so uporabile CD zgoščenke za izdelavo večnega nakita. Kakšno zgodbo smo želeli napisati? Tako kot je na zgoščenki zapisana vsebina, tako je tudi naša ogrlica zapis igre naših spominov, veščin spretnih prstov in nenazadnje zmes čudovitih barvnih odtenkov. Zakaj nakit? Nakit je tisto, kar podarimo nekomu, ki ga imamo radi, je večen in nenazadnje nekaj, kar našemu jazu doda posebno noto. Ženske rade rečemo, da nas krasi.
Dotrajan okvir za fotografijo smo spremenili v čudovito igro svetlobnih žarkov z močno vsebino. Današnji čas je prinesel digitalni svet, vseeno pa si želimo ostati zvesti svojim spominom. Pogled na fotografijo je vedno poseben, saj v nas vzpodbudi celo paleto naših čustev. S tem projektom smo vzeli nekaj iz prašnega kota in ga postavili tja, kamor sodi, v našo bližino.
Niti so vedno tiste, iz katerih se da veliko splesti. Iz klopčiča se splete pulover, nakvačka prtiček in nenazadnje je nit tista, s katero zakrpamo še tako velike luknje. Naš tretji izdelek je šopek rož, ki je nastal iz ostankov volne. Spomini so nas popeljali v čas, ko smo kot otroci držali volno, da jo je mama navijala v klopčič. V mislih smo lahko občutili dotik nežnega moherja in zvok pletilk. Sedaj pa so vsi ti spomini zbrani v čudovit jesenski šopek. Staro steklenico smo pobarvali v večno zlato barvo in jo spremenili v lepo vazo. Že Feri Lainšček je nekoč v pesmi Ne bodi kot drugi zapisal: „Prinesi mi rože, ki divje cvetijo“. Mi smo zapisali: „Prinesli smo rože, ki večno cvetijo.“
Prav posebno zgodbo nosi obleka. To je tista, ki sicer ne naredi človeka, je pa vsak posameznik pozoren nanjo. Od malega nas učijo o pomenu obleke. V preteklosti se je točno vedelo, katera obleka je tista, ki jo oblečemo za „na lepš“ in katere so tiste za vsak dan. Danes je zopet malo drugače. Omare se šibijo pod težo oblačil in večinoma ženske smo tiste, ki se vsakič znova znajdemo v dilemi, kaj obleči. S pridihom te zgodbe smo ustvarili krasno torbico in dve buči iz dotrajanih kavbojk. Ženske imamo vedno ob sebi torbico. V njej nosimo vedno tisto, kar nam najbolj pomeni. S tema izdelkoma smo naš projekt zaključili.
Skozi ves čas smo sledili svoji rdeči niti, nadeli smo najlepši nakit, si podarili najlepši šopek in vse to strnili v čudovito fotografijo, ki smo jo postavili v okvir. Ko pride čas, lahko vse skupaj pospravimo v torbico, ki jo imamo kot večnega spremljevalca. Vso težo spominov nosimo s seboj, vsak v svojem nahrbtniku. In to je tisto, kar nam nihče ne more vzeti.
Kot vidite, projekt za nas ni bil zgolj ohranjanje narave in recikliranje. Ima mnogo globlji pomen, ki je združil stanovalce, spomine, delo in ideje. Dodali smo čudovit kameček v mozaik našega domskega ustvarjanja. Nimamo inovativnega izdelka, imamo pa zgodbo izdelkov, ki seže daleč v preteklost in bo nosila težo skozi vse bodoče generacije.
