Včerajšnjo prireditev smo pričeli s Pavčkovo pesmijo, ki ni bila izbrana po naključju.
"Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.
Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.
Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih? "
Nekaj je bilo čutiti tudi v Viharniku... nekaj lepega in skrivnostnega... Stanovalci so bili v pričakovanju, saj so vedeli, da nekoga izmed njih čaka presenečenje.
Vsak je prišel v Dom s svojo zgodbo, ki jo je napisala preteklost. Vsak ima tam nekje svoje prijatelje. A samo nekomu izmed njih smo z nekim namenom polepšali dan in mu stare prijatelje pripeljali v Dom.
Gospod Stanko je stanovalec, ki vedno poskrbi, da je na vseh zabavah veselo. S svojim prodornim glasom preglasi vse in ostali mu sledimo. Tokrat smo zamenjali vloge. Želeli smo, da bi se gospod počutil lepo in da bi on sledil nam.
Obiskali so nas pevci veteranskega pevskega zbora, s katerimi je nekoč pel naš Stanko. Presenečenje je uspelo in gospod ni mogel skriti navdušenja. Tudi solze sreče so polzele po licih. Ja, to je tisto... nekaj malega, kar v življenju pusti lep pečat in nekaj, kar gospod najbrž ne bo nikoli pozabil.
Strumno je stopil med njih in glasno zapel, kot nekoč. In požel bučen aplavz.
Le kdo je naslednji, ki mu bo presenečenje polepšalo dan?
