... iskali so zlatnike, vpili, da hočejo rum in se smukali okoli naših stanovalcev. Druščina, ki je v megli izgubila kompas in se iz vročih tropov prikradla k nam, je bila pisana...
Bojna ladja, opustošena od viharja, je prejšnje jutro hrupoma nasedla sredi Čičar. Skrinja, v kateri je bila peščica zlatnikov in srebrnikov, je bila polna strohnelih kosti. Sodovi, razporejeni v krogu, so dali vedeti, da je bila vsebina v njih opojna in da je bila nasedli posadki razlog za pestro noč.
Prekrokani a židane volje so pirati že zarana začeli robantiti po naši hiši, hodili od vrat do vrat in iskali zaklad. A so kaj kmalu poklapani ugotovili, da so popolnoma zašli iz smeri in da novega podviga v smislu prilaščanja dragocenosti tokrat ne bo. Pa se niso dali motiti. Gusarski napev je bilo slišati po hodnikih, širil je dobro voljo med ljudmi. In ker dobra volja povezuje in je hitro nalezljiva, nas ni presnetilo niti dejstvo, da se je po obilnem kosilu okoli ladje zbrala pisana druščina. Kdo ve od kod je v naš konec prineslo tudi ciganko, ki je vsak trenutek izkoristila za napovedovanje prihodnosti iz dlani. Kaj hitro pa so nas zasrbele pete, skupni jezik pa so s pomočjo harmonike našli tudi pirati in prebrisana ciganka. Vriskalo, pilo in pelo se je pozno v noč. Pust hrust je poskrbel, da smo lačna usta mašili s slastnimi krofi, razposajenost, veselje in hudomušni nasmeški pa so švigali po Viharniku sem ter tja.
Jutro za tem, na pepelnično sredo, o ladji ni bilo več ne duha ne sluha. Na pestro dogajanje prejšnjega dne spominja le kak ostanek krofa in zavedanje, da so ostale iskrice v očeh...
Za rekvizite in del gusarske oprave se najlepše zahvaljujemo Gledališču Tone Čufar z Jesenic.