Že od zgodnjega jutra je bilo po Viharniku slišati hihitanje pa nekaj stokanja in nekaj jokanja... Sem in tja je na podstrešju hiše močno zaropotalo, nekdo se je pritajeno zasmejal, spet nekdo drug pa robantil na glas...
Pozno popoldan so avlo doma do zadnjega kotička zasedli naši najmlajši. Iskrivi pogledi in pritajeno klepetanje je nakazovalo, da nekaj oziroma nekoga nestrpno pričakujejo.
Kar je sledilo, je najprej pognalo strah v kosti malih nadobudnežev. A ti so kaj kmalu ugotovili, da je bil ves ropot po hiši delo dveh nabritih škratov. Iz Dežele igrač sta namreč zaradi obilice dela Dedku Mrazu ušla in se na tem svojem potepanju izgubila. Škrat Jokica je seveda od strahu kar naprej tarnal in jokal, škrat Stokica pa se je opogumil in otroke zaprosil za pomoč. Kaj vse sta počela, da bi bila tudi sama deležna daril Dedka Mraza! Na koncu sta se bila pripravljena naučiti celo tisto vsem poznano pesmico o sivi kučmi...
S skupnimi močmi so nekoliko kasneje prišli do ideje, da kar se da glasno pokličejo Dedka. Šele v tretjem poskusu so bili dovolj glasni, da je Dedku Mrazu uspelo najti pot do doma... o veselju, ki je sledilo, pa ne bomo zgubljali besed...
... ko smo bili otroci, ni bilo težko sanjati. Sanje nikoli ne zbledijo, le poiskati jih je treba...
