Tudi letos smo ga nestrpno pričakovali in ga v dopoldanskem času končno dočakali...
Spet je rožljalo, slišati je bilo zvonce, med stanovalci je završalo in čutiti je bilo nemir. Skozi vrata so vstopile visoke postave, črni kožuhi in ostro rogovje. Strah pred parklji je šibil kolena in marsikdo se je nevede stisnil v kot. A dnevni prostor na skupini je nato zažarel v prihodu Miklavža in njegovih spodbudnih besed. Porajali so se spomini na otroštvo, na tiho pričakovanje za pečjo. Iskrice v očeh in nasmeški so nadomestili besede. Ob pesmi smo mu pomahali v slovo. Obljubil je, da se ob letu ponovnovno snidemo...
