Tokratni literarni večer smo posvetili našemu največjemu pesniku dr. Francetu Prešernu. Pogovarjali smo se o njegovem življenju, delu in neuslišani ljubezni do Primičeve Julije.
Prebrali smo nekaj pesmi, ki jih stanovalci zelo dobro poznajo. Tako močno so se vtisnile v spomin, da od časa šolskih klopi še niso zbledele. Povodni mož, Zdravljica, Pod oknom, O Vrba, Sonetni venec, Zdravljica so dela, ki smo jih pobližje spoznali.
Prešerna se večina spominja po njegovem težkem življenju in neuslišani ljubezni. Mi se ga spominjamo po delih, ki jih je zapustil za seboj. Vsi smo bili enotnega mnenja, da je slovensko literaturo dvignil na visoko raven.
V pesmi Zdravljica je napisal:
»Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!«
Tudi mi smo dvignili kozarce s čajem in s tem verzom zaključili naše večerno druženje.
