Od sredine marca smo bili tudi v Viharniku ujeti v zgodbo z naslovom Covid 19. Naše življenje se je naenkrat obrnilo na glavo. Edino okno v svet našim stanovalcem, smo bili zaposleni. Počasi se približujemo zaključku zgodbe in naš pogled lahko seže tudi izven Viharnika.
Imamo ta privilegij, da naš dom stoji v čudoviti pokrajini s pogledom na okoliške vršace. Mnogim izmed naših stanovalcev so bili hribi priložnost, da ubežijo mestnemu vrvežu in poiščejo kotiček miru.
Prvič po dveh mesecih, smo zapustili viharniško hišo. S stanovalci, ki so na invalidskih vozičkih smo se odpravili do jezera Jasna.
Na pomolu smo si uredili prostor za malico. Gladino, na kateri je bila možnost občudovanja odsevov naših vršacev, so občasno razburkale race, ki so našim stanovalcem s svojo igrivostjo polepšale dan.
Na koncu, pa tako kot vsak »taprav« turist, smo se postavili pred ponosnega bronastega Zlatoroga in v objektiv ujeli še eno fotografijo, ki jo bomo postavili v knjigo naših viharniških zgodb.
