Minuli petek smo bili deležni posebnega obiska...
Dan pred martinovim mošt v Viharniku nikakor ni nakazoval, da se bo spremenil v vino. Sama sreča, da se je po okoliških krajih sprehajal sam sveti Martin! Z dvema pomočnicama mu je uspelo grešni mošt blagosloviti in spremeniti v pravo vino. Dogodku je sledilo veselo nadaljevanje, gospod Božo je namreč raztegnil meh svoje harmonike. Dolžni pa mu niso ostali pevci domskega zbora, ki so glasno prepevali skupaj z zbranimi stanovalci in obiskovalci tistega dne. Zaposleni smo pomagali pri lupljenju vročega kostanja, ki so ga za peko pripravili stanovalci dan prej. Poskrbeli smo tudi, da je prav vsak dobil svojo merico - tako na krožniku kot v kozarcu.
Martinovo je praznik, ki sega daleč v čas pred našim štetjem, čeprav je danes videti krščanski. V jesenskih praznovanjih so se naši poganski predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino in jih hkrati prosili za ponovitev obilja v prihodnjem letu. Zaradi splošne priljubljenosti cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak ga je zaznamovala z znanim in med ljudmi čaščenim svetnikom, svetim Martinom, krščanskim škofom, rojenim v začetku četrtega stoletja na ozemlju današnje Madžarske. Oče svetega Martina je bil rimski vojak v času Rimskega imperija. Ko je bil Martin še otrok, se je družina zaradi očetove službe preselila na ozemlje sedanje Italije, Martin pa je tam spoznal krščansko vero. Čeprav je po očetovi tradiciji postal rimski vojak, ki naj bi služil vojaško obveznost v Franciji, se je posvetil življenju za reveže. Evropske države se na raznolik način spominjajo svetnika, ki je dal svoj plašč beraču, da bi lahko skril svojo revščino. V Sloveniji velja, da se dan sv. Martina praznuje kot praznik vina. Ob praznovanju potekajo v vinorodnih predelih tudi pojedine, pri katerih so najpogosteje na jedilniku gosi (znamenita Martinova gos) in mlinci. Za slovensko Istro je martinovanje oziroma martinja značilno šele po 2. svetovni vojni. Tipične jedi so povezane z olivnim oljem (lahko tudi samo kruh in olje), s katerim so pospremili mlado vino. Bolj zahtevne jedi v tem času so bile predvsem fuži (testenine) s petelinjim ali kokošjim golažem, ki ga imenujejo tudi »žgvacet«, pečen puran (ali gos), kislo zelje (»kapuz«) in ocvrt kruh z refoškom.
Verjamemo, da ste martinovanje na svoj način obeležili tudi vi. Naše je bilo pestro in slastno.
