Tokrat smo bili malenkost nostalgični…
Mlajša generacija se živo spominja vonja in okusa kuhane in pečene koruze. Najraje smo sedeli ob ognju in pazili, da se nam ne zažge. Le malokdo pa ve, kaj vse je bilo potrebno postoriti, da je koruza prišla na naš krožnik.
Koruzo je bilo treba posaditi, okopati, polomiti storže, jih oličkati, posušiti, zružiti in odnesti v mlin, kjer je mlinar zmlel koruzo v moko ali zdrob. Ker smo jeseni na široko odprli vrata in ker večina naših stanovalcev zelo dobro pozna vsa ta opravila, smo se odločili, da našo avlo spremenimo v domačijo Pr' Viharnik. Ob zvokih harmonike smo ličkali koruzo in trebili stročji fižol. Včasih je ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot pravijo po raznih slovenskih krajih, spadalo med najpomembnejša jesenska opravila. Skoraj vsaka kmetija je imela posajeno koruzo, saj je bila pomembno živilo za ljudi in živali. Iz moke so pekli kruh, kuhali žgance in jo mešali z belo moko.
V naši avli je bilo zelo veselo. Z nasmehi na obrazih so stanovalci pripovedovali o pripetljajih, ki so bili povezani z ličkanjem. Slišati je bilo, da je bila to priložnost, ko so fantje osvajali dekleta. Tako kot včasih, smo tudi mi odstranili liste, pustili dva do tri in jih zvezali v pare. In prav ta koruza bo letos krasila naše prostore. Kako barvito je bilo Pr` Viharnik si oglejte v ujetih trenutkih tistega dne.
