Zadnje tri dni je bilo pri nas zopet pestro.
Najprej smo na potopisnem predavanju, ki ga je za nas pripravil alpinist gospod Pavel Dimitrov, občudovali lepote Slovenije. Ob krasnih diapozitivih smo se ponovno spomnili, kje vse smo že bili in kaj vse smo že videli. Predvsem pa se nismo in nismo mogli načuditi dejstvu, kako lepa je dežela, kjer smo doma.
V našem Domu so vsi dobrodošli. Radi se družimo in uživamo v pogovoru z vsemi, ki nas obiščejo. Tokrat so nas obiskali zaposleni in stanovalci iz Doma starejših občanov Šentjur. Kako smo se zabavali! Izmenjavali smo izkušnje, vtise in si pripovedovali o znamenitostih obeh krajev. Ko se ima človek lepo, čas beži in ura se obrne kot bi mignil... Poslovili smo se v upanju, da se zopet srečamo.
Tako kot radi sprejemamo obiske, radi tudi sami pojdemo na kakšen obisk. Pa smo jo mahnili na Jesenice, naravnost v Dom starejših občanov Dr. Franceta Bergelja. Priznati moramo, da so nam dali več, kot smo pričakovali. Kako dober občutek je, ko si ob sprejemu deležen srčne topline. Bili smo na svečani otvoritvi obnovljene gospodinjske enote za osebe z demenco, ki so jo poimenovali Rožmarin. Kasneje smo se pridružili njihovim stanovalcem in zaposlenim na velikem pikniku. Vonjave žara so nas neusmiljeno vabile k mizam, ki so se šibile pod težo dobrot. Ker je v tem času zelo aktualno evropsko prvenstvo v košarki, se skoraj ne bi spodobilo, da se ne bi tudi sami preizkusili v metanju na koš. Razdelili smo se na dve ekipi – kranjskogorsko in jeseniško. Vsi smo bili zelo dobri. Zadetkov sicer ni bilo veliko, je bilo pa toliko več smeha in dobre volje. In zmagovalci smo bili na koncu prav vsi. Za nagrado smo domov odnesli domačo marmelado, ki so jo pripravili stanovalci jeseniškega doma. Kasneje so nas zvoki glasbe popeljali naravnost na plesišče. V en glas smo vpili » za nas ni ovir!«. Plesali smo vsi, tudi tisti, ki so bili na vozičkih. Že Pitagora je pred 2.500 leti svoje učence učil, kaj pomeni glasba za dušo in da z njo lahko zacelimo marsikatero rano. Glasba daje duši moč. Da ta trditev drži, je dokazala tudi naša stanovalka, gospa Helena, ki je vstala z vozička in naredila nekaj korakov. Vsem je vzelo sapo, še isti trenutek pa je sledil bučen val navdušenja in čustev. Kako malo je potrebno, da srce zaigra…
Dobra družba, hrana in rajanje so nam zopet pričarali čudovit dan. V fotogaleriji lahko podoživite nekaj utrinkov tudi vi. Če pa vas še vedno nismo prepričali, vas vljudno vabimo, da se nam na enem izmed prihajajočih dogodkov pridružite in v živo spoznate, da smo Viharnice in Viharniki iz pravega testa!
Vabljeni!!!
