V kolikor ste včeraj na naslovu Čičare 14 iskali Dom Viharnik vas lahko pomirimo - spet smo tu - pustne šeme smo danes pokopali in Kranjska Gora je snela vse maske...
Že zarana je skozi Dolino miru zavel piš vetra in pesek kranjskogorske prerije je bodel v oči. V daljavi se je videlo obrise postav a kdo je kdo in kaj se pravzaprav dogaja, ni vedel nihče. Nato pa sta mejo Divjega Zahoda prestopila tujca. Iz daljave se je zaslišalo topotanje konj in neznanca sta kmalu naletela na zasedo. Tudi krinka jima ni bila v pomoč, ostro oko šerifa Hitri Vihra je prepoznalo ukano in tako sta tujca kmalu končala v objemu lasa spretnega prerijca...
A kanček nepazljivosti je bil dovolj, da so se kavbojci zmedli in da jim je "plen" zajelo pleme "Viharniških jezdecev", ki je čakalo nedaleč stran. Zadane bojne rane so si ucvrli lizat v bližnji Saloon med tem pa je v svojem wigwamu poglavarka Pobesnela Viharnica že klicala velikega duha Viharnika, upajoč, da ji ta namigne, kako opraviti z bledoličnikoma. Pleme rdečekožnic se je razveselilo predvsem bledoličnika moškega spola, saj bi bil ob pomanjkanju moških v plemenu več kot pravšnji za moža. Tudi belka je bila ves čas v strahu, Indijankam je bila namreč na moč všeč njena čudovito ukrojena in lična obleka... Veliki duh je kmalu naznanil, da glede na dejstvo, da je prerija potrebna predvsem vode, tujca morata klicati dež. Dolino miru so napolnili bojni kriki, ples Indijank z bledoličnikoma pa so ponovno izkoristili kavbojci. V divjem galopu so s tujcema v sedlu odjahali daleč proč...
Ustavili so se šele potem, ko so v daljavi pojenjali kriki Indijank in so lahko konje varno izpregli - pred Saloonom. Zdaj je napočil njihov čas - dokončen obračun s tujcema. Kot zadnjo priliko, s katero bi si lahko rešila življenje in se ognila vislicam, se jima je ponudilo delo, s katerim bi dokazala, da sta lahko tudi v korist. Trudu navkljub so bili kavbojci enoglasni: ker nista prav za nobeno rabo, se razglasi turnir v pokru. Zmagovalec ju dobi za nagrado in ju zaposli na svoji farmi. Tu bosta osvojila delovne navade Zahoda in tako vseeno imela upanje, da se nekoč vrneta domov.
Od silnih pogajanj, vsega streljanja, spopadov, bojnih krikov in nenezadnje kvartopirskih goljufij, se je dan vseeno zaključil veselo. Kavbojci in Indijanci so sklenili pokaditi pipo miru in zakopati bojno sekiro. Dolina miru in Divji zahod sta dočakala težko pričakovan dež, ki je odplaknil vse skrbi. Pelo in plesalo se je še dolgo v noč. Ob jutranji zarji pa so sončni žarki ponovno prilezli izza hriba. Ko se je stopila jutranja meglica, je na dogodke prejšnjega dne nakazoval le opustošen voz in nekaj slame po tleh. Indijanci in kavbojci so izginili neznano kam...
Ostal bo čudovit spomin - na vse srečne in nasmejane obraze naših stanovalcev, ki so bili del zgodbe, v kateri so neznansko uživali. Da so se pripravljeni podati v tako pustolovščino tudi drugo leto pa so besede, ki nam božajo srce. Hawk!
