Tistega večera se je Viharnik spremenil v čarobni svet. Goreče bakle pred vhodom so otrokom dale domišljijsko popotnico za pravo škratjo dogodivščino.
Zgodba je šla nekako takole …
Nekoč je v vasici, kjer škratje, pomočniki dedka Mraza, veselo zavijajo darila za pridne otroke, živel tudi malo manj priden škrat. Škrat Jokica se nikakor ni strinjal s to trditvijo. Zase je menil, da si vsekakor zasluži biti nagrajen.
»A je nekdo rekel, da jaz mogoče nisem priden? No, mogoče sem malo nagajiv, ampak ni pa fer, da me dedek Mraz ne vzame za svojega pomočnika. Vsi moji bratci in sestrice zavijajo darila in berejo tista pisma, ki meni niso prav čisto nič posebna. Kar neki se mi zdi, da napišeš pismo in pol daš pod smrekco in pol mu naštimaš še mleko. Itak ima zelo velik trebuh. Pa še meni nikoli nič ne prinese. In potem imam samo eno željo, da postanem pomočnik in mi rečejo, da ne morem. Šment«.
Da bi vsem dokazal, da je njegova pridnost brezmejna, je za potrditev prosil čarobno ogledalo. Ogledalo je bilo zelo pravično in ga je prosilo, da naj mu razloži kaj je to pridnost. Škratu Jokici se je zdelo, da iz odgovora v odgovor tone bolj globoko.
Na vprašanje kolikokrat si umiva zobe, je odgovoril: »Umivam? Hahahahhahah. Kdo pa si danes še umiva zobe? To nima smisla. Ves čas drgneš z ene strani v drugo. Jaz se zjutraj zbudim in se mi nič ne da in pol se rajši uležem nazaj ali pa kar na školjki zaspim«.
Na nadaljnja vprašanja je odgovarjal iskreno, vendar so otroci v občinstvu kmalu ugotovili, da dela prav vse narobe. Ne hodi spat, igra igrice na telefonu, ne pomaga drugim, nagaja svojemu bratcu, ne upošteva cestnih predpisov in ne pomaga mamici. V želji po spremembi je Jokica želel skuhati kosilo za mamo. Priznati moramo, da se je kar potrudil, vendar sestavine niso bile primerne. V jed je vlil ogromno mehčalca, v želji, da bi bila jed mehka in dišeča. Ker je bil od vsega dela precej utrujen, je škrat Jokica kmalu zaspal.
Dedka Mraza je zelo skrbelo zanj. Dobro vilo je poslal k njemu z namenom, da ga spremeni v dobrega in pridnega škrata. Pomagali so tudi otroci, ki so škratu razložili kako zelo pomembno je, da si umiva zobe, da posluša v šoli, da uporablja čelado na kolesu, da pomaga drugim in da poskrbi za svojega mlajšega bratca. Jokica se je v želji, da bi postal pomočnik odločil, da imajo otroci presneto prav.
Med občinstvom je pa sedel še en fant, ki si je močno želel postati pomočnik za en dan. Željo smo mu tudi izpolnili. Vila ga je povabila bliže in mu podarila škratjo kapo, ki ga bo večno spominjala na izpolnitev te želje.
Biti del tega dela viharniške zgodbe je vsekakor neprecenljivo. Le kaj je lepšega od iskrenih otroških pogledov in pričakovanj?
Vodstvo Doma se zaveda, da je sleherni zaposleni pomemben člen v viharniški zgodbi. K zaposlenemu spada tudi družina. Dogodek, ko otroke zaposlenih obišče dedek Mraz, združi zaposlene in njihove družinske člane. To je priložnost, ko se spoznavamo in delimo svoje izkušnje. Vse to je lažje ob dobri pogostitvi, za kar so zelo zaslužni naši zaposleni v kuhinji. Njihova pripravljenost, izvirnost in kreativnost nimajo meja. V naši škratji fotogaleriji pa si poglejte, kako je bilo v našem čarobnem viharniškem svetu.
