Padel je mrak in avla doma je bila v napetem pričakovanju. Tokrat sedežev niso zasedli stanovalci.
Posebna kulisa in prostor, poln lučk, sta dala vedeti, da bo večer pravljičen. Nato se je zaslišalo:
..."Nekoč, v davnih časih, za sedmimi gorami in sedmimi vodami je v gozdu živela starka. Še dandanes po njem tava sama. In ker nima nikogar, da bi jo objel, je iz dneva v dan bolj zagrenjena in vsak dan bolj žalostna... še več njena žalost je njeno srce spremenila v kamen. V kamen, ki je mrzel kot led in teman kot najtemnejša noč. In zato je starka postala hudobna. Pozabila je, kako zna biti pri srcu toplo in pozabila je, da obstajajo veselje in radost in sreča…"
Hudobna ženica je namreč slišala, da po gozdu tava Zlatolaska, ki nosi pismo dedku Mrazu. V njem ga živali prosijo za pomoč, saj se je eden izmed jelenčkov poškodoval. Ker pa bo potrebno vsa darila kmalu dostaviti vsem pridnim otrokom, je skrajni čas, da dedek vzame pot pod noge in odhiti jelenčku na pomoč... A kaj, ko hudobna starka Zlatolaski prekriža načrte. Zastrupi jo z jabolkom in deklica potone v sen. Še vsa sreča, da jo najde gozdna vila, ki s pomočjo otrok zadevi pride do dna. Z nekaj čarobnega prahu Zlazolaski povrne življenjske moči. A ker je straka edina, ki ve, kje je dom dedka Mraza, se odločita da jo poporosita za pomoč. Še prej jih vse skupaj čaka težka naloga. Straki se je od samote in žalosti namreč srce spremnilo v kamen, zato ne želi pomagati. Dobra vila pa ve, da pot do njenega srca lahko najde le otroška pesem. Otroci so rade volje priskočili na pomoč in osupnili ob tem, ko se je po domu zaslišalo glasno bitje srca. Ženica se pokesa in v zahvalo zaupa pomembno skrivnost: dedka Mraza prikliče le pesem o sivi kučmi in beli bradi. Da so bili pri tem otroci glasni, ni potrebno poudarjati. Dobri mož je čisto zares prikorakal med njih, za nameček je na ramah nosil koš, poln svetlečih se daril.
Veselje, smeh, sreča... pa seveda urno odvijanje daril. In obljuba, da do drugega leta ostanemo pridni...
